Procesorji pametnih telefonov

Procesorji pametnih telefonov

Leta 1996 Nokia na trg izda prvi pametni telefon, Nokia 9000 communicator. Imel je maso 397 gramov in ga je poganjala Intelova 24MHz i386 CPE.

Imel je operacijski sistem, ki se je imenoval GEOS 3.0. Imel je komaj 8 MB spomina, polovica le tega je bila uporabljena za aplikacije, 2 MB za programski spomin in 2 MB za uporabnikove podatke. Takrat je bil to najzmogljivejši telefon na trgu.

Od takrat naprej je moč procesorjev pametnih telefonov strmo naraščala, leta 2007 pa so telefoni z zasloni na dotik in razmah velikih zaslonov primorala razvijalce, da so razvijali še bolj zmogljive procesorje. Takratni telefoni so imeli 620 MHz CPE in 128 MB spomina.

Ker so pametni telefoni postajali vedno bolj sofisticirani, je potreba po večji procesni moči na manjšem prostoru postajala vedno večja in tako je leta 2008 podjetje Qualcomm izdelalo prvi »System on a Chip« (SoC) procesor za mobilne naprave.

V običajnem osebnem računalniku so CPE, RAM, grafična kartica in shramba locirani na različnih lokacijah na matični plošči. V pametnem telefonu pa večino prostora zavzema baterija. Če bi hoteli povečati funkcionalnost pametnega telefona z več čipi, bi to zavzelo preveč prostora, posledično bi bile baterije manjše in manj zmogljive. S temi izzivi so se inženirji spopadli tako, da so vse osnovne komponente (CPE, GPE, spomin, brezžične radio tehnologije … ) dali na en čip (SoC).

Ta tema v originalnem besedilu je dostopna na strani: Klikni tukaj za originalno stran.